Dr. Mira Omerzel – Mirit
Glasbeno-terapevtsko poslanstvo Mirit opravlja tudi z glasbeniki ansambla Vedun.
Glasbeno-terapevtsko poslanstvo Mirit opravlja tudi z glasbeniki ansambla Vedun.
Tine Omerzel Terlep (Mirin sin), sicer dipl. (in evropski IWE) ing. strojništva, je trobentač in tolkalist. Koncertni dejavnosti ansambla za najmlajše se je pridružil že v predšolski dobi (leta 1986, v starosti 5. let) kot pevec otroških ljudskih pesmi in »godec« otroških glasbil in zvočil, saj sta tako mama kot oče glasbenika. Glasbeno se je šolal izven uradnih inštitucij. Le tako je lahko ohranil občutek za naravno in spontano. Svojo duhovno pot pa je pričel že pri desetih letih starosti. Še danes zavzeto razvija in širi svojo zavest na delavnicah in iniciacijah katedre Veduna. Leta 1996 (po mutaciji) se je ponovno pridružil ansamblu Trutamora Slovenica in kasneje še ansamblu Vedun, tokrat kot trobilec in pevec ter tolkalist. Vrsto let je bil najmlajši član obeh ansamblov. Tudi Tine je zvočno-energijski terapevt misterične šole Veduna, Mirin pomočnik in naslednik v izvajanju kozmične zvočne kirurgije. Ansambelsko zvočno izvajanje bogati z izjemnim šamanskim grlenim alikvotnim petjem, s šamanskim bobnanjem, z rogovi, frulami, dudukom in fujaro, z defi, darabukami, bobni različnih kultur ter s svojimi energijskimi medijskimi sposobnostmi.
V letu 2014 se je ansamblu pridružil še Igor Meglič, akademski glasbenik in profesor klasične kitare. Tudi on razvija svoje glasbeno-terapevtske in duhovne sposobnosti v Mirini misterični šoli Veduna. Glasbeno oživlja predvsem pozabljena trzajoča strunska glasbila različnih glasbenih tradicij, kot so igil, buzuki, gimbri, arabska lutnja, saz, čarango, darabuke in šamanski bobni, v ansamblu pa tudi zapoje v večglasnih pesmih.
V začetku leta 2022 se je ansamblu pridružil Robert Pečenko dr.tehničnih znanosti, ki s svojim imenitnim glasbenim talentom in ritem sekcijo lepo dopolnjuje zvočne slike ansambla.
Mojka Žagar je po izobrazbi učiteljica matematike in glasbenica ter zvočna terapevtka. Duu Omerzel-Terlep se je pri oživljanju arhivskih zapisov ljudskih pesmi in napevov pridružila v desetem letu koncertnega delovanja. Kot pedagoginja nege glasu in naravnega petja posveča pozornost prebujanju, razvijanju in ohranjevanju svojevrstnih naravnih glasovnih kvalitet posameznika. Je prva tovrstna pedagoginja šolanja naravnega glasu v Sloveniji, ki je temelj samozdravljenja z glasom. V ansamblu sodeluje (od leta 1988) pri oživljanju ljudskih pesmi in
različnih načinov ljudskega prepevanja, s katerim ansambel predstavlja stare in tudi že pozabljene pevske tehnike, sodeluje pa tudi z igranjem na različna ljudska glasbila.
Spomladi 2017 se je ansamblu pridružil še Matjaž Doljak, mag. ekonomije in glasbenik, čigar zvočno polje predstavlja plonarca ali koncertina (izvorna različica današnje harmonike), pa indijske piščali in tolkala.
»Oba s partnerjem, torej Tinetova starša, sva glasbenika − Matija flavtist, jaz kitaristka (pri 18. letih sem postala tudi najmlajša učiteljica kitare v Sloveniji). Sin Tine je tako uril svoje uho že v predšolski dobi, saj je redno poslušal naše ansambelske vaje. Pogosto sem mu zavrtela tudi različne terenske posnetke z vsega sveta. Tako je vsrkaval vase različne glasbene jezike, tudi zelo drugačne od tistih, ki smo jih vajeni v Evropi. Nama z možem se je pri predstavljanju otroških ljudskih pesmic pridružil že v njegovem vrtcu, ko sva gostovala tamkaj.
Preprosto zgrabil je, kar mu je prišlo pod roke, in igral z nama. Da, že pri otrocih je treba pričeti. Tudi ko je bil star komaj nekaj let (ali prav zato!), je ure in ure ustvarjal spontane zvoke. Sedel je na stopnicah ter pel in pel. Čeprav po glasbeni izobrazbi trobentač, je zrasel v pevca zelo občutljivega ušesa, ko je odkril zanj najimenitnejše glasbilo − glasilke.« Še kot osnovnošolec pa si je zelo želel aparatur za oblikovanje glasbenih posnetkov (miks mize). Danes je tudi montažer Vedunovih avdio in video posnetkov. Otroške želje so imenitni vodniki, ki jih ne gre prezreti.«
»Ustvarjanje spontanih zvokov in mikrointervalov je zame poseben užitek. Le tedaj se počutim zares živ. Ko imam občutek, da v življenju vse teče dobro, pričnem spontano peti ali žvižgati. Tedaj vem, da se bo vse dobro odvilo. Ko pa me tare žalost ali zaskrbljenost, pojem v sebi z neslišnim zvokom, da bi temo slabega počutja razgradil, ali pa glasno žvižgam. Tedaj se dotikam svetov onkraj in moja duša vzneseno poje. Svoji mami Mirit se moram najprej zahvaliti, da sem prišel do številnih duhovnih in glasbenih spoznanj in da mi je predočila
slovensko glasbeno dediščino, ljudsko glasbo, pravo identiteto Slovencev: kdo smo, kaj smo.
Zdi se mi , da je to velika popotnica za naprej. Počutim se privilegiranega, saj večina mojih vrstnikov teh spoznanj nima. Če tega spoznanja nimaš, ne veš, kdo si, od kod izviraš, kakšna je tvoja identiteta. To je velik dar. Zahvaljujem se njej in glasbenim sopotnikom tudi za vsa skupna muziciranja, ustvarjanja, iskanja harmonij, sozvočij, ki božajo dušo še zlasti tedaj, ko jih izvajaš oziroma si del nastalih harmonij. Pri ustvarjanju doživiš poseben občutek: polnino, ki te zapolni in ti da posebno moč, ki je tudi urejajoča, zdravilna. To je predvsem tisto, kar lahko predaš ljudem. Sam pa maksimalno uživaš pri tem. Ljudje imajo lahko od tega velike dobrobiti, če se le temu odprejo. In to je čarobna stvar našega muziciranja in dajanja. Še enkrat se mami Mirit zahvaljujem za vse in za to, da sem, kar danes sem.«
Tudi Mojka izhaja iz glasbene družine. Takole opisuje svoje prednike: »Eden od stricev (očetov brat) je bil uveljavljen organist in zborovodja, drugi stric je igral in poučeval harmoniko, očetova sestra (z redovniškim imenom sestra Sekunda) pa je bila organistka in je vodila cerkvene zbore, ob tem pa po potrebi s svojim glasom nadomestila katerikoli manjkajoči glas (od soprana do basa). Moj oče je igral klavir in študiral solopetje pri mojstru Juliju Betettu. Kot obetaven baritonist je koncertiral ob spremljavi Marijana Lipovška in Blaža Arniča. Na Dunaju je (med leti 1930 in 1933) skupaj s tenoristom Mirkom Jelačinom izdal nekaj plošč (takrat še bakelitnih) s slovenskimi narodnimi pesmimi. Pevsko kariero je očetu prekinila 2. svetovna vojna, zatem pa so ga onemogočile še zdravstvene težave. Bil pa je tudi duhovni iskalec, ki je že v 50. letih prejšnjega stoletja vsakodnevno prakticiral jogo ter se navduševal nad življenjsko filozofijo in modrostmi Vzhoda.
Kadar so se moji strici in teti zbrali na domačiji, se je vedno razleglo ubrano večglasno petje. V naši družinski kroniki je zapisano, da je bil moj praded deležen posebnega nauka svojega očeta, ki ga je nato predajal naprej svojim sinovom: ‘Fant, Žagarjev si. Glej, da boš delal rodu čast. Ta rod je pošten in dobrohoten. Sinovi tega rodu se niso nikoli pretepali, ne pijančevali, ne zapravljali, ampak so s petjem razorožili še tako razgrete fante iz soseske, ki so ob žegnanjih radi preizkušali svoje moči. Palica Žagarjev je vedno bila pesem in dobra volja, ki je vsakega umirila. Moj praded Jernej (r. 1825) je bil kot nezakonski otrok deležen zapostavljanja in raznih nevšečnosti tistega časa. Tegobe si je lajšal s tem, da si je večkrat iz koruzne ali ržene slame naredil nekakšno zvočno igračo oziroma glasbilo, iz katerega je nato izvabljal čudovite melodije. Moja mama je bila medicinska sestra, ki se je predano trudila izpolnjevati svoje poslanstvo in srčno pomagati drugim. Bila pa je tudi zelo intuitivna in je prijateljicam dostikrat dokaj natančno napovedala prihodnost.«
Mojka, Mirit in Matija so svoj glas šolali na naraven način v šoli prof. Jelke Stergar. »Ljudska pesem in kasneje tudi zdravilni zvoki, ki smo jih z ansamblom Vedun ponujali poslušalcem, res potrebujejo naraven glas in pretočnost, kjer pravzaprav ne poješ ti, ampak samo dovoliš, da se skozi tebe ustvarja božanski glas; karkoli je pač v tistem trenutku potrebno ̶ zate ali za poslušalstvo. Sodelovanje v ansamblu ni bilo samo glasbeno izobraževanje in nadgrajevanje znanja, ampak tudi čisto osebnostno učenje; šola življenja pravzaprav. Ja, treba je globoko kopati po sebi in sem hvaležna za to, da sem bila vódena, usmerjena v to. Brez Mirit verjetno tega ne bi nikoli napravila,« dodaja Mojka in pristavlja: »Naj izpostavim še to, kako velika vrednost je, da poznamo svojo lastno kulturo. Danes ljudje hodijo povsod po svetu iskat duhovnosti in miru, naše slovenske duhovnosti pa kot da je ni. Zakaj? Ker je ne poznajo. Samo v tujih mantrah najdejo mir, ker nimajo prilike ali je je zelo malo oziroma je vse manj možnosti in priložnosti začutiti slovensko duhovno izročilo. To je res privilegij v tem sodelovanju v ansamblu Trutamora Slovenica in Vedun. Mogoče še kaj o nepredvidljivosti in prepuščanju trenutku: to je tisto, s čimer smo se in se še vsi v ansamblu borimo, da bi to uspeli začutiti, doseči in prenesti med ljudi; da bi se dovolj prepustili in bi stekel tisti božanski zvok oziroma tisto, kar je tisti trenutek potrebno. In takrat je res čarobno. Dogodi pa se tedaj, ko spustiš in odstraniš vse, ves nadzor in tudi tisto, kar si se naučil v šoli.«
Mirit: »Kozmična Inteligenca šepeta skozi nas. Dolgo sem se spraševala, od kod vem, kaj se drugemu dogaja, kaj je v njegovi karmi ali poti. Tako vse dokler nisem ugotovila, da obstaja neka izjemna (nevidna, neslišna) Inteligenca, ki šepeta skozi nas.
V Vedah so temu rekli šabd, mi to imenujemo šepetanje, Grki pa logos. Je nekaj, zaradi česar je svet takšen, kakršen je. In mi veduni neslišno prevajamo v slišno, komaj zaznavno v zaznavno, visoke frekvence življenjske energije pa v tvarne frekvence.«
Igorjev rod živi pod sveto goro Storžič. Njegov ded je bil organist. Tudi Igor je vsrkaval vase glasbene gene in lepote narave pod visokimi gorami. Igranje po Vedunovo sodi v njegovo postakademsko izobraževanje. Izuril se je v odličnega interpreta in sledilca trenutnim harmonijam. Skupaj z Mirit oživljata v prvi vrsti neobičajna strunska glasbila različnih kultur. Takole pripoveduje: »Ko sva z Mirit vadila petje in spontane zvoke na grških buzukijih, predeloval pa sem nekakšno žalost in obupanost nad trenutno situacijo, se mi je zazdelo, da zvokom ne morem več parirati. Mirit pa je te zvoke skozi sebe spuščala tako zlahka. Pa sem nenadoma doživel nekaj nenavadnega. Iz mene so pričeli prihajati silno nenavadni grleni zvoki, prav iz globin mojega trebuha. Moral sem vstati.
Zaznal sem, da je skozme delovala neka višja sila. Ta izkušnja je spremenila moje dojemanje zvoka in dojel sem poslanstvo Veduna – prepuščanje trenutnosti. Ko mi uspe umiriti um in se povsem prepustiti, skozi mene kot električni tok steče tisto pravo in tudi nepričakovano. Z vsako razširitvijo zavesti se moje dojemanje spremeni. In to stanje in zavedanje poglablja tudi kvaliteto zvoka. Imam občutek, da končno vračam dostojanstvo svoji duši. Nekoč ko bi moral na odru nekaj povedati, sem bil še globoko v transu. Um je bil utišan in tako sem zmrznil. Nič nisem mogel povedati. Tako je to − si v umu ali v tišini duše. Kar si želim je, da bi Mirina 50-letna prizadevanja na področju etnomuzikologije mi mladi veduni znali v kar se da čisti obliki peljati dalje.«
Matjaž je sicer harmonikar, a sedaj predstavlja njene zgodovinske različice. Je glasbenik, ki se hitro uči, zato se je lahko priučil številnih drugih glasbil − predvsem starinskih piščali in grlenega petja. Vsi glasbeniki ansambla Vedun so se morali priučiti igranja na številna glasbila, pa tudi večglasnega prepevanja v različnih glasbenih stilih. Matjaž pojasnjuje: »Mirino učenje – tako glasbeno kot duhovno – močno nadgrajuje osnovno glasbeno izobrazbo in vsa naša znanja. Brezkompromisno je. Včasih je lahko tudi težko, a se splača. Delovanje v ansamblu je pogosto tudi zelo naporno, ker je Mira brezkompromisni vodja.
Ampak, ko je težko, je pač težko. Ko pa se uspemo pregristi skozi lastne utvare in zamejitve, ki smo si jih pridelali in jih je Mira uspešno zrušila, čutimo globoko milost in hvaležnost, da lahko naredimo vse te korake, se odpiramo nekim višjim svetovom, ki nas pri muziciranju vodijo. Ko igramo, se dejansko res spojimo v en sam organizem s skupno voljo. Vodi nas božanska sila in to na nek način predamo naprej poslušalcem. Ko uspemo napraviti kvantni skok zavesti, se to preslika tudi v glasbo, ki postane svetlejša. In njena svetloba me pomirja in osrečuje.«
»Igranje v ansamblu Vedun meni pomeni predvsem prepuščanje trenutnosti ter povezovanje z ostalimi člani ansambla in tudi z neslišnim, ki nas obdaja. Zato pa je potrebna velika mera umirjenosti in odprtosti duha.
Opustiti velja tudi že znano glasbeno znanje, saj zna biti ovirajoče. Prodiranje v neznano zahteva pogum. Le tako se lahko ustvarijo medsebojne harmonije in povezanost. Tedaj občutim tišino notranjega miru.«
Mojka uživa v gorah in na pešpoteh; med drugim je prehodila slovensko planinsko transverzalo (od mariborskega Pohorja do Ankarana) in romarsko pot (Camino) od francoskih Pirenejev do Santiaga de Compostela na severozahodu Španije. V gimnazijskih letih pa je kot brigadirka na mladinskih delovnih akcijah spoznavala utripe pokrajin bivše Jugoslavije.
Mirin sin Tine najraje z očetovo jadrnico domače izdelave odkriva morske širjave, Igor rad osvaja hribe in planine, Matjaž in Robert pa sta navdušena plezalca. Skupaj torej kar dobro poznajo Slovenijo in tudi sosednje balkanske (slovanske) dežele ter tudi svet. Evropo, Grčijo, Belorusijo, Egipt in ZDA so spoznavali tudi ob svojih koncertnih gostovanjih, številne druge dežele na vseh celinah pa na vsakoletnih raziskovalnih podvigih.
Tudi bivši člani so veliko doprinesli igri ansamblov Trutamora Slovenica in Vedun ter Truta (slednji je ansambel za arhivsko oživljanje slovenske in evropske stilne in ljudske glasbene dediščine preteklih dob od srednjega veka in renesanse do danes), slišimo pa jih tudi na avdio-video, radijskih in televizijskih ter filmskih posnetkih, zato je prav, da se jih spomnimo.
Matija Terlep (po glasbeni izobrazbi flavtist) je prepeval slovenske ljudske pesmi, igral na različne lesene piščali žvegle, glinene okarine, pa na šurlo in dvojnice, pojoče žago ter prazgodovinsko medvedovo čeljustnico, na tamburaško bisernico, lončeni bas … Skupaj z Miro sta kot prva na Slovenskem skoraj tri desetletja oživljala in predstavljala stara slovenska ljudska glasbila.
Katja Stare (flavtistka) je v ansamblu prav tako igrala različne slovenske in evropske piščali − žvegle in postranice, pa dude in renesančne flavte. V petje slovenskih, evropskih in balkanskih pesmi je pridala svoj visoki sopranski glas.
Polona Kuret (violinistka) je v slovenskih (rezijanskih) in balkanskih melosih igrala violino in sodelovala s kitajskimi goslimi er-hu, sibirskimi goslimi murin-hur, indijskim esradžom, balkanskimi guslami in s keltsko harfo.
Mojca Golež (zborovska pevka) in Beti Jenko (zborovodkinja) sta prepevali predvsem v ansamblu Trutamora Slovenica (ko ansambel še ni imel tega imena) in sicer v večglasnem prepevanju slovenskih ljudskih pesmi.
Bogdana Herman (samouška pevka) je pela v prvih ansambelskih letih predvsem slovenske balade.
VSAK ČLAN, TAKO SEDANJI KOT NEKDANJI, JE V MALHO ANSAMBLA VEDUN, TRUTAMORE SLOVENICE IN TRUTE, PRIDAL DELČEK SEBE, SVOJ TALENT IN PRIZADEVANJE ZA KULTURNIŠKO OSVEŠČANJE, ŠIRJENJE ZAVEDANJA ZA BOLJŠI JUTRI, HARMONIZIRANJE VSAKDANA, SEBE IN POSLUŠALCEV.